Preskoči na glavno vsebino

Kako obogateti

Imeti bogastvo! Človekova daljna želja, starejša kot zvezda, ki se je včeraj utrnila z nočnega neba – da bi imel bogastvo, vpliv in oblast. Da bi nekaj pomenil. Da bi ukazoval. Da bi se vse vrtelo tako, kot on želi.

Vendar niso vsi bogataši, ki jim je dano vse to, pravega kova. Ne, nekateri prav pregrešno zaostajajo.

Danes vam bi rad predstavil pravega bogataša, da ne bi kdo šel v napačno smer, ko smo že slišali o njegovi izkrivljeni podobi.

Človek, ki vam ga predstavljam, je prišel do bogastva po dokaj nenavadni poti. Za to bogastvo ni bilo potrebno kako posebno strokovno znanje ali visoka izobrazba. Aha, boste rekli, da je spet eden od tistih, ki jim v življenju vse uspeva. Pa ni bilo tako. Bogastva k tej osebi ni prinesla igralska sreča, bogastva ni prinesel »jackpot« ali sedenje na stolu poleg Jonasa. Niti ta oseba ni imela premožnih staršev.

Ne. Tej osebi pravzaprav ni bilo postlano z rožami. Bila je ženska na daljnem vzhodu. Pridno dekle, ki pa je že pred poroko zanosila. Rodila je sina. Malo po rojstvu je šla v begunstvo, saj so njenemu sinu stregli po življenju. Kmalu je postala tudi vdova. Nazadnje so njenega sina obsodili za kriminalca in ga ubili.

Kot veliko ljudi današnjega sveta. Polna bolečin. Kje je torej njen zaklad?

Mislim, da v tem, da je na koncu vsega dvignila roke in rekla: »Nekoristna služabnica sem; naredila sem, kar sem bila dolžna narediti.« (prim. Lk 17,10) Ali, če vzamem njene besede: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« (Lk 1,38)

Marija. Zakaj je ona prava bogatašinja? Ne zato, ker bi imela oblast, ne zato, ker bi imela moč. Zato, ker je imela vero. Vero, ki ne premika samo murve v morje, ampak srca in dejanja ljudi.

Do tega pa ne moremo priti drugače, kot je prišla ona. Pravi zaklad najdemo v služenju ljudem okoli nas. V poslušanju. V izvrševanju tega, kar je naša naloga, naše poslanstvo. To pa je – biti služabnik, vedno pripravljen za pomoč, ki se zaveda, da je le skromen delavec.

Seveda vam nihče ne obljublja, da boste zato lepo živeli, da vam bodo prihranjene bolečine in stiske. Tudi ni rečeno, da vam bodo vračali z dobroto in da boste imeli zaradi tega več prijateljev.

A imeli boste zaklad, ki ga ne tehta svet, a ga čuti vaše srce. Imeli boste to, kar je imela Marija. Če je vredno, presodite sami.

Komentarji

  1. Stara sem bila 17 let, ko sem hkrati študirala in v nekajmesečnem razmiku izvjala Marijo v Tomčevi kantani Slovenski Božič in Michlovo uglasbitev Prešernove Nezakonske matere. Dekleti sta bili mojih let, morda mlajši ... Prepričana sem bila, da bolj prepričljive interpretacije ne bom mogla nikdar doseči. Še sedaj se spomnim solza med občinstvom.
    Takšna zgodba pretrese.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej