Objave

Kultura urgentnosti

Slika
Vedno znova me preseneča – čeprav me res ne bi smelo več – kako zelo nemirni, neučakani, nervozni ljudje smo postali, ta pretakajoča družba nam je tako potiho in mimogrede vcepila kulturo urgentnosti . V vse hitrejšem in vse bolj povezanem svetu, ki nagrajuje takojšnjost , ta kultura vztrajno briše mejo med tem, kaj je resnično pomembno in kaj ne. Tako kot tega v evangeliju ni razumela Jezusova prijateljica Marta: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari … « (Lk 10,41) Zato ta Jezusov očitek ne bi mogel biti bolj na mestu tudi za naše čase, ko smo »zaposleni« kar naprej, če ne z delom in skrbmi iz službe tudi za domačo mizo, pa tako, da se moramo iz strahu, da ne bi česa zamudili, kar naprej ukvarjati s sporočili in objavami na družbenih omrežjih. »Skrbi in vznemirja« nas preveč stvari . Od tega se rodi utrujenost našega časa, naveličanost, težava, da bi našli voljo, da bi kaj naredili z veseljem in prostovoljno, vse nam je preveč in odveč, kar je normalno, če moramo biti ved...
Objavite komentar
Preberite več

Smo še sposobni sočutja?

Slika
Slavna prilika o usmiljenem Samarijanu nam vsakokrat znova izprašuje vest, koliko smo danes sploh še ljudje. Se pravi, koliko besede v svojem obnašanju in odločanju sploh še dajemo sočutju , temu preizkusnemu kamnu človečanstva v nas, ki drugega človeka postavi za svetinjo našega ravnanja, in sicer ne glede na to, kdo je, »neki človek«, mu reče Jezus v priliki, lahko bi tudi rekli »kdorkoli«.  In točno ta »kdorkoli«, se pravi človek , ne glede na to, kako izgleda, ne glede na to, kaj se mu je primerilo, tudi ne glede na to, kaj nam je ta naredil, je za nas svetinja, hočem reči merilo našega krščanstva , točno tako, na njem se pokaže, kdo v resnici smo. »Vsi v sebi nosimo tako svetlobo kot tudi temo. Kar šteje so naše odločitve. Te nas definirajo dosti bolj kot naše sposobnosti.« (J.K. Rowling, Harry Potter )  In samo dve možnosti obnašanja sta, dve odločitvi: »videl« – »šel mimo« in »videl« – »zasmilil se mu je« ter nato posledice tega občutja: »Pristopil je in vlil v njegove ...
1 komentar
Preberite več

Od mesa do Duha

Slika
» Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. « (Mt 16,17)  Petrova zgodba je povest, kako iz sužnosti svojega življenja stopiti v svobodo, h kateri nas kliče Kristus, v katero nas po svojem tihem glasu v vesti vodi Sveti Duh. In On nas vodi drugače kakor to počneta »meso in kri«.  »Meso in kri« je izraz, s katerim evangelist označuje človeškost , katere del je tudi slehernikovo zelo omejeno razumevanje življenja, tako pogosto zaznamovano s strahom in sebičnostjo. Prav ta je velikokrat človeku ovira, da bi delal dobre, plemenite, preudarne stvari, in zaradi katere se človek tako pogosto slabo, kratkoročno, nespametno odloča, tako da izbira hipno korist, ne meneč se za posledice svojih odločitev. »Meso in kri« tako človeka zlahka pahneta v suženjstvo svojih občutkov, v sovraštvo, v jezo, v strah, v zamero.  Ponazoritev tega stanja je dogodek na jezeru po Jezusovem vstajenju (Jn 21,15-19). Peter, obtežen s svojo nap...
Objavite komentar
Preberite več

Ljubiti domovino v času sovraštva

Slika
» Nikakor, ampak Janez se bo imenoval! « (Lk 1,60)  Kako pomemben stavek! Z njim se je nekaj spremenilo, se je nekaj prelomilo . Tako je rekla Elizabeta, ko so Janezu Krstniku hoteli dati ime Zaharija, kot je bilo to v navadi. Ker ji je tako prišepnil Bog, je vedela slišala, da je treba nekaj narediti drugače kot doslej. Tako se je končalo nekaj starega, tako se je začelo nekaj novega.  Tudi 34 let tega se je nekaj prelomilo , nekaj pogumnih mož in po njih vse slovensko ljudstvo je začutilo, da je treba nekaj narediti drugače, da živeti, kot smo živeli dotlej, v Jugoslaviji, pač ne moremo več. Da je treba potegniti potezo in narediti nekaj drugače . Se osamosvojiti, narediti to, kar je prav, tudi če nam to ne bo nujno všeč.  Toda tista osamosvojitev ni nič vredna, če se Slovenija ne osamosvaja vedno znova, če ne vsako leto spet z nečim starim ne prelomi in začne nekaj delati drugače. In v tem času to recimo pomeni prenehati z vsesplošno histerijo, da se moramo vedno znov...
1 komentar
Preberite več

Dobro porabiti svoje življenje

Slika
V evangeliju danes Jezus svojim učencem postavi obzorje , program kristjanovega življenja. Vendar ne z neko določeno končno točko življenja, kakor bi morda na prvi pogled mislili, temveč smer naslednjega koraka. »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil,« (Lk 9,24) To je načrt nekega življenja, ki se gradi samo z naslednjim korakom. Naša poklicanost . Živeti svojo poklicanost pomeni torej svoje življenje dobro porabiti . »Izgubiti svoje življenje« za pravo stvar. In dobro porabiti svoje življenje se da, če ga porabimo za Kristusa .  To ne pomeni nujno umreti ali trpeti , kakor je trpel in umrl Jezus. Tudi ne pomeni nujno dati svojega življenja kot mučenec za vero. Nekateri so poslani tudi za to, večinoma pa ne. Ker sem prepričan, da tega preprosto ne moreš storiti, če se nisi že prej vadil v tem, kaj pomeni dati svoje življenje za Kristusa, torej ne enkrat samkrat, temveč vsak dan.  Zato »izgubiti svoje življenje ...
Objavite komentar
Preberite več

Potrebujemo Jezusa

Slika
Čudež pomnožitve kruha ne govori toliko o tem, kako velikih stvari je bil sposoben Jezus, temveč o tem, kako zelo ljudje Jezusa potrebujemo . Da ne moremo brez njega. Tako ganljivo se mi zato zdi, da tega, kar so tedaj, sredi svoje puščave , v kateri so se znašli – se pravi bolečine, zapuščenosti, pomanjkanja, stiske – da tedaj tega, kar so ljudje potrebovali, niso šli iskat drugam, kakor so rekli učenci: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke.« (Lk 9,12) Ne, ti ljudje so raje vztrajali pri Jezusu. Računali so nanj . Ker so vedeli, da jim edino On lahko da prav tistega, kar so potrebovali.  In jim je res dal: ne samo kruha, dal jim je občutek odgovornosti drug za drugega, dal jim je družino, tistih petdeset ljudi, s katerimi so sedeli in si delili stisko in hrano v njej, dal jim je ljubezen, dal jim je pogum, da so radodarni, dal jim je občutek skrbi za drug drugega. On jim je dal tega, kar je pogasilo njihovo lakoto.  Zakaj torej mi iščemo odrešenika drugje? Zaka...
Objavite komentar
Preberite več

Privilegij ljubiti. In voliti.

Slika
» Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! « (Jn 13,34)  Nova Jezusova zapoved, tako jasna in tako težka, ljubiti . Tako jasna, ker vemo, kaj pomeni ljubiti, vsakdo to zna, vsakdo je že izkusil, kaj to pomeni. In tako težka, ker natanko vemo, da pomeni ljubiti nek napor in jo zato velikokrat skušamo narediti za nekaj, kar ni ljubezen. Prav zato ima Jezusova zapoved tudi razlago. Njegova zapoved je ljubiti tako, kakor nas je on ljubil .  Kaj naj bi po mojem to bilo, naj vam ponazorim s primerom kateheze, ki smo jo pred kratkim izvedli v 9. razredu. Mladi so v dveh skupinah tekmovali, kdo bo prej napolnil kozarec, tako da so z žličkami vodo prenašali iz posode na drugi strani učilnice. Mučno, dolgotrajno delo. In jim je vendar dobro šlo. Toda kaj, ko sem jim tik pred tem, ko bi ena skupina napolnila kozarec, vodo izlil proč – in so morali začeti znova. Čeprav so me njihovi pogledi prebadali, vseeno niso odnehali. Še naprej so brez besed potrpežljivo prenašali vodo. Tudi te...
Objavite komentar
Preberite več