Potrebujemo Jezusa

Čudež pomnožitve kruha ne govori toliko o tem, kako velikih stvari je bil sposoben Jezus, temveč o tem, kako zelo ljudje Jezusa potrebujemo. Da ne moremo brez njega. Tako ganljivo se mi zato zdi, da tega, kar so tedaj, sredi svoje puščave, v kateri so se znašli – se pravi bolečine, zapuščenosti, pomanjkanja, stiske – da tedaj tega, kar so ljudje potrebovali, niso šli iskat drugam, kakor so rekli učenci: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke.« (Lk 9,12) Ne, ti ljudje so raje vztrajali pri Jezusu. Računali so nanj. Ker so vedeli, da jim edino On lahko da prav tistega, kar so potrebovali. 

In jim je res dal: ne samo kruha, dal jim je občutek odgovornosti drug za drugega, dal jim je družino, tistih petdeset ljudi, s katerimi so sedeli in si delili stisko in hrano v njej, dal jim je ljubezen, dal jim je pogum, da so radodarni, dal jim je občutek skrbi za drug drugega. On jim je dal tega, kar je pogasilo njihovo lakoto. 

Zakaj torej mi iščemo odrešenika drugje? Zakaj se sami delamo, kakor da zmoremo brez njega? In se – kakor da smo tega sposobni – prav tedaj, ko smo najbolj utrujeni in zanič, od njega oddaljujemo. Ne pustimo mu delovati. Ne gremo k obhajilu. Žal smo se navadili, ne vem, kje, ali v družini ali v cerkvi, da Jezusa, obhajilo dobijo samo tisti, ki so bili »pridni« in si ga zaslužijo, da torej morajo lačni še naprej stradati, siti pa se z njim preobjedajo. In navadili smo se, ne vem, kje, da se takrat, kadar najbolj potrebujemo nežne ljubezni, tej najbolj upiramo in se je branimo, kot bi se lačen branil kruha. 

Toda treba je k Jezusu, ko smo lačni, ko smo utrujeni življenja, kadar blodimo in delamo neumnosti, ko smo grdi, umazani, grešni, ko smo celo samemu sebi nevredni ljubezni, saj jo takrat najbolj potrebujemo. Njega potrebujemo, ko smo takšni, ne kakšnih drugih rešitev iz lastnega rokava. Njega potrebujemo! Moramo jesti njegovega kruha. Ker samo On pozdravi našo najglobljo lakoto. On in nihče drug.

(misel na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, leto C)