Besede za srce

» Cestninar pa je stal daleč proč in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku! ‹« (Lk 18,13) Verjetno nek cestninar ni postal cestninar zaradi zaslužka. Ne, mislim, da je nekdo postal cestninar predvsem zaradi moči, ki jo je ta služba prinašala. Ko je ljudem pobiral denar, se je počutil močen. Imel je oblast nad njimi. Lahko jih je izkoriščal. Z njimi je lahko počel, kar je hotel, bili so odvisni od njega, od njegove dobre volje in usmiljenja. In taka moč človeka upijani, mar ne? Tako zelo, da postane prav zverinski. Toda kaj ga je naenkrat streznilo? Kak neljub dogodek? Morda je nekoč k njemu prišel kdo, ki je imel komaj kaj za pod zob, on pa ni popustil in ga je obral do golega. Morda je prav temu človeku zato umrl otrok. Je takrat cestninar prišel v tempelj in začel moliti? Kot otroci sanjamo o popolnem življenju. O popolnem »sebi«. Tako si ga tudi predstavljamo in zastavimo. Potem pa … se nekaj zalomi. Vsakomur od nas se nekaj zalomi. In težak je tisti trenutek življen

Pichovi so družina z največ šoloobveznimi otroki v Španiji, morda celo v Evropi. BBC je o njih posnel dokumentarec z naslovom Največja družina na svetu. Pogosto se pojavljajo tudi v španskih medijih. Doma v Barceloni vsak mesec pojejo okoli 1.300 piškotov, skoraj sto jajc in popijejo okoli 240 litrov mleka. Ta knjiga je pričevanje njihove mame. Bolj kot priročnik (na kar nakazuje njen naslov) je ta prijazna knjiga nekakšen "dnevnik" družine očeta in mame ter njunih 18 otrok. Seveda pester in zahteven, toda tako prijetno domač in topel, da ob branju vsak pomisli, kako sijajno bi bilo imeti tako veliko družino. Tako sledimo vsakdanjim anekdotam in dogodivščinam, med katerimi pa mama Rosa zelo neposredno podarja tudi svoja življenjska spoznanja in filozofijo. Zelo neposredno, pravim, ker je kdaj tako neusmiljena, da morda nehote bralcu sprašuje vest ... Poudarjanje, na katerem mestu je kaj, mimogrede postavlja na mesto tudi stvari v mojem življenju. Toda bolj kot zabavne pr

Neprenehoma molite . (1 Tes 5,16) Življenje je težek boj, težji od tistih, ki se bijejo v jarkih na frontah. Ker zmore življenje porušiti mostove, ki se nikdar ne zmorejo popraviti, izkopati luknje, ki se z ničemer ne dajo napolniti, in zadati rane, ki se nikdar ne pozdravijo. Zato. In starejši kot si, hujši je ta boj. In rane so vedno bolj globoke. Že davno sem spoznal, da je to boj, ki ga ne morem dobiti. A sem vseeno trmasto vztrajal na svojem. Se boril. Iskal maščevanja za svoje izgube. Ali pa nadomestila za tisto, kar mi je življenje vzelo. In sem izgubljal še bolj in vedno več. Maščevanje me je ubijalo, nadomestila so me razočarala in tako je bila moja bolečina vedno večja. Življenje je premočno, da bi se boril z njim . Premagalo me je, velikokrat in vsakič popolnoma. In me bílo toliko časa, dokler nisem mogel več. Dokler nisem dokončno pokleknil . Priznal, da ne morem sam . Tako sem preživel. Življenje namreč ni učenje, kako zmagovati, ampak kako ga prepuščati . I

Ta teden smo obirali zlato sladko grozdje. Po trgatvi pa smo sedli za mizo in eden od nas, starec z očali in belo brado, je začel moliti: » Gospod, zahvaljujemo se ti, da nam daješ čas za spreobrnjenje. Zahvaljujemo se ti za to hrano, ki nas je zbrala pri tej mizi. Prosimo, blagoslovi to skupnost in vse, kar bomo skupaj zaužili. Amen. « Počutil sem se tako lepo. Nikdar prej namreč nisem tako močno začutil, da je molitev, ki jo izrečemo, preden sedemo k jedi, eno najlepših človekovih dejanj. Reči hvala za dar, ki si ga prejel. To je resnično spreobrnjenje , to je pot od človeka do Boga. Ko se naučiš reči hvala . Pri spreobrnjenju namreč ne gre za neka velika dejanja, sploh pa ne za odplačevanje dolgov, niti za življenje s krivdo na ramenih. Gre samo za odgovor na ljubezen Boga. Nič drugega, samo to: » Hvala .« In morda je prav zato tako težko reči hvala. Ko dobimo nekaj, kar ni plačilo za naše zasluge, ampak zastonjski dar, nam je nerodno. Dar, ki smo ga prejeli, bi vedno radi z n

" Trdno verjamem, da so v globinah naše duše stvari, ki bi nas zadele v živo, če bi vedeli zanje. " (Vincent van Gogh) Življenje se kdaj dobesedno poigra s človekom. Tara je sedemnajstletnica. Njen oče je težko prizadet invalid, njena mama pa čustveno uničena oseba. Poleg tega sta mama in oče tako zelo zadolžena, da njena plača ne zadošča za pokrivanje stroškov, tako da mora Tara po pouku delati v domu upokojencev. Pred nekaj leti je izgubila sestro, ki pa - kot se izkaže - sploh ni imela prometne nesreče, kot sta ji lagala starša, temveč je kratkomalo naredila samomor. Tako je njeno življenje eno samo razpadanje in pot navzdol. Edina svetla točka je njen slikarski talent, s katerim izliva na platno to, kar ji leži na srcu, in ki ji pomaga, da v domu upokojencev, kjer dela, spozna ostarelega profesorja Maxa, ravno tako ljubitelja umetnosti, ki ji pretrese svet. Ni vse tako, kot se zdi. Tara se v svojem obupu in z Maxovo pomočjo poda v raziskovanje preteklosti, ki je bo

Tiho prihaja mrak, plah je njegov korak, ni ga čuti. Srce, zakaj drhtiš? Česa, povej, se bojiš v tej minuti? Ali teman spomin se je zgostil iz temin brezobraznih? Ali bodočnost-vampir puhnil v večerni je mir misli ti blaznih? Ali je jata vetrov šla preko dragih grobov zapuščenih? Ali iz daljnih samot prišla je pesem sirot zasolzenih? Tiho prihaja mrak, plah je njegov korak, plaho bega. Srce, zakaj drhtiš? Česa, povej, se bojiš? Vsega, vsega...

Dandanes je prava redkost srečati zadovoljnega človeka. Nič ni dobro, vse je slabo. Ko je sonce, se jezimo zaradi suše, ko dežuje, ker ni sonca. Slabe volje smo, ker premalo zaslužimo, ker ima sosed boljši avto, ker se zgodi slaba letina, ker imamo grd nos in predebelo zadnjico. Najbolj pa verjetno takrat, kadar ne gre tako, kot smo si zamislili. Morda boste odmahnili z roko in rekli, da je dobro biti nezadovoljen . Da je to zdrava ambicioznost, da je to vir napredka, saj se trudiš, da bi se spremenil samo takrat, kadar nisi zadovoljen. Vendar ne govorim o tem. Človek namreč ni zadovoljen človek, ko doseže cilje, ki si jih je zadal, temveč takrat, kadar ve, da je v življenju na pravem mestu . Kadar ve, da živi in dela to, za kar je bil postavljen na ta svet. To pa je težko. Namreč zavedati se, da te je Bog hotel prav takega, kot si, na tistem mestu, kot si. To je vir zadovoljstva. Vedeti, da Bog vodi tvojo pot. In da je to, če nekaj ne uspe, preprosto znamenje, da te Bog ne želi t