Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na januar, 2016

Okus zemlje

In my death is my beginning . (T.S. Eliot) Skrivnost poraza je velika skrivnost. Trenutek, ko človek pade s konja in s svojimi usti okusi zemljo, je za vsakogar in vedno težak trenutek, pa čeprav se zgodi tudi na najmanj pomembnem področju. Kajti poraz boli. Prizadene tisto nekaj, kar se nam je zazdelo, da je v nas močno, veliko, sposobno – in zato v naših očeh dragoceno. Pa ni nujno, da je tako. Še posebno, kar zadeva tisto o »dragocenosti« … Morda je zato treba pasti. Da bi spet okusili zemljo . Kajti iz zemlje smo ustvarjeni (1 Mz 2,7). Ko torej pademo, spet okusimo, kdo v resnici smo. Se spet vrnemo na začetek. Na svoj temelj. Na svoja realna tla. In to je vedno zelo dobrodošlo. Tam so namreč ponavadi skrite pomembne, morda celo ključne stvari, ki smo jih na svoji poti tam zgoraj pozabili in zato pri svojih odločitvah zgrešili. Ne vem, kako je z vami, toda sam sem videl, da sem spet postal malce bolj človeški z ljudmi, pred katerimi sem doživel svoj poraz. Malo manj je bil

Beseda, ki ustvarja

» Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali. « (Lk 4,21) Jezus bere Sveto pismo. Toda ne bere ga zato, ker je to zbirka lepih in poučnih zgodb, ki ti dajo misliti, četudi so tudi to. Ne bere ga zato, ker je tam skrit moder nauk, kako dobro živeti, čeprav je res tudi to. Bere ga zato, ker Božja beseda vedno ustvarja . Kar Bog izreče, ne obvisi v zraku kot dober nauk ali misel. Kar izreče, nastane. Začne prebivati. S svojo besedo Bog daje življenje. »Bog je rekel: 'Bodi svetloba!' In nastala je svetloba.« (1 Mz 1,3) Tako je: Bog reče in stvari nastanejo. Tudi danes. Tudi danes, v meni in v mojem prostoru in času, se dogaja novo stvarjenje, kadar prihaja do mene Božja beseda. Se izpolnjuje pismo že, ko ga berem, ko ga poslušam . Morda ne tako, da bi to videl ali v svojem življenju opazil, pa vendar. Se dogaja. Ljudje smo zadnje čase postali strašansko neučakani in zaljubljeni v storilnost, v efektivnost. Za vse, kar počnemo, moramo imeti vidne rezultate – in če se

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Rainbow Rowell, Eleanor in Park

Ko vam pišem o tej knjigi, bi želel, da bi ob tem dobili to, kar sem dobil jaz, ko sem jo bral. Pa ne bo šlo. Ker tako o tej knjigi lahko piše samo nekdo, ki ima čisto, povsem nedolžno srce in je s prav tem srcem zaljubljen do obisti. Zato jo morate prebrati. Ta knjiga je namreč čista . Kot o "lepoti" govori o stvareh, ki smo jih ljudje že zdavnaj umazali. O ljubezni. O dotikanju. O poljubih. In o grdem svetu, sredi katerega živijo. O svetu, ki hoče zadušiti lepoto, za katero so ustvarjena mlada srca. Sredi njega pa krhka kot metulj živi ljubezen, ki nima razlogov. Samo obstaja. In leti. In kdor jo ujame, ne da bi ji strl krila, ne da bi tedaj zaprl dlan, da bi jo imel samo zase, ta lahko živi od same lepote tega metulja. Od ničesar drugega. Ne verjamete, da je možno? Preberite knjigo. Nikoli se mu ni zdela lepa. Zdela se mu je kot umetnina, in umetnost naj ne bi bila nujno lepa, umetnost naj bi v tebi vzbujala občutke. Ko je Eleanor sedela ob njem na kavču, se je

Trenutek nelagodja

» Napolnite vrče z vodo! « (Jn 2,7) » Ti pa si dobro vino prihranil do zdaj. « (Jn 2,10) V razredu sem postal znan kot »vratar«. Ko postane zrak v učilnici pretopel in preutrujen – in to je velikokrat – sem jaz tisti, ki gre odpret vrata in okna. Imam pač rad svež zrak. Ker vidim, kako se zaradi njega vse v prostoru spremeni. Ljudje se začnemo premikati, bolj živahni postanemo, lažje sledimo pouku, delamo bolje, morda se kdo zato celo razvedri. Sveži zrak vedno prinese polno življenja . Toda tega ne marajo vsi. Odprtih vrat in oken, namreč. Marsikoga je streslo in zmrazilo, morda celo razjezilo, češ, kaj pa odpiram vrata, če pa je v prostoru tako lepo in prijetno toplo. Res je, svežina zahteva, da človeka premrazi, da ga pretrese, svežina je res svežina, kadar postane moteči element, ker spreminja tisto, kar nam je bilo tako zelo všeč. Svežina kvari normalnost, ki nas uspava. Zato svežina prebuja, da človek ne postane postan in neužiten . Zadnje čase sem velikokrat zmeden. Kak

Gospodov glas

Nedolgo nazaj sem na medmrežju našel posnetek učitelja otrok s posebnimi potrebami, ki me je dobesedno prevzel. Ta učitelj si je namreč izbral nekoliko drugačno metodo od večine. Namesto da bi se osredotočal na napake učencev, se je posvetil njihovim dobrim lastnostim in vsak dan za vsakega učenca porabil deset minut, da mu je povedal, kako izjemen in poseben je, kako dober učenec je, kako vesel je, da ga ima v razredu, in kako ga imajo vsi sošolci radi. Teh 10 minut je ustvarilo čudež. Učenci so začeli drug drugega hvaliti in se veseliti uspehov drug drugega, kot bi bili njihovi. Ne žalijo se in drug drugemu z veseljem pomagajo. Tako je zapisal ob svojem delu: »Sovraštvo je naučeno obnašanje. Ljubezen nam je naravna.« Psalm 29 pravi, da Gospodov glas pretresa puščavo, lomi cedre, zvija hraste in klesti gozdove. In ta nepremagljivi glas, ki ga nič ne more ustaviti, ki podira vse pred seboj, govori, kakor slišimo danes: » Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje. « (Lk 3,2