Besede za srce

*** Vsa tenka, vsa mirna je zarja večerna, da vidim zvezde skozi njo: nad kupolo mračno čez mesto temačno se tiho v loku svetlem pno. Golobov se dvoje med nebom, vodo je preneslo s perotmi blestečimi ... Dovolj si trpelo, kaj zahrepenelo, srce, si spet po sreči mi?

Poti Nejca Zaplotnika ni treba predstavljati. Pot se preprosto bere. In bere se jo povsod, ker je primerna za povsod. Nikjer namreč nisi drugje kot na poti, vedno na poti, pa če gre po ravnem, strmo navzgor ali celo navzdol. Tam nekje sem bil tudi sam, ko sem jo bral. Malce že samo zato, da se malo spomnim na hribe, ki jih tukaj v Rimu ni. In s sabo sem jo jemal na metro in avtobus, bral sem jo v svoji drobni sobici in se tako sprehajal po poteh svojega življenja. To naredi ta velika knjiga malega človeka Nejca. Velikokrat sem jo prebral po koščkih, vedno znova sem se je loteval, kot bi jo bral prvič, tako lepa, globoka in sveža je bila vsakič, ko sem jo bral. Tokrat sem jo prebral v celoti. In lažje razumem vzpone in padce tega človeka, ki je bil res - človek: v svoji veličini in svoji majhnosti, svoji samoglavosti in svoji iskrenosti, vedno pa poln življenja. Kajti ta knjiga je ravno zato tako posebna. Ker je polna življenja, čistega življenja, kakršno je.

Drobtina iz Rima #6 Skozi droben razporek streh različnih višin posije mlečno sonce. Spet grem v šolo. Spet nekoliko v strahu. Ker vem, da me čaka spet nekaj novega - spet nekaj težjega. Ker je vsakič tako, kot pot v strmo steno, z vsakim korakom je težja, vsak oprimek je zahtevnejši, roke in noge pa vedno bolj utrujene. In z vsakim preprijemom si višje, vedno globlji je prepad, vedno težje je pasti, ker se bo vedno težje pobrati. Vsak korak je velik kot gora. Tako človek rase. Na križišču stoji mlad par in zbegano gleda v zemljevid. "Fontana di Trevi," rečem, medtem ko stegujem svojo desnico v ulico, po kateri sem ravnokar prišel. Hvaležnost. Nekdo ju je našel. Dnevi v Rimu so eno samo stopicanje med grščino in hebrejščino. Zdi se mi, da gre za eno samo enigmo: kdo bo zmogel in kdo bo omagal. Novi prostori jezikov so veliki, ogromni, razsežni, da ne vidim konca dvoran. In stopiti vanje ... ta korak je velik kot gora. Morda pa je tole treba: čutiti se majhen pred Sve

» Tako se torej konča vsak boj, ljubezen, slava, bogastvo in vse, za kar mislimo, da so edine vrednote tega sveta: z nepremičnim pogledom v daljavo !« (N. Zaplotnik) Zgodba o slepem Bartimaju me vedno znova pretrese. Tudi zato, ker je slepota v Svetem pismu velikokrat nekakšna prispodoba za človekovo izgubljenost. Ne vem, kaj vse je moral preživeti tale človek, Bartimaj. Gotovo pa je, da je bila njegova pot težka, ker je vsaka izgubljenost, vsako tavanje in iskanje tako težko, kot bi moral človek podreti vse, v kar je verjel, vse, na čemer je gradil, in začeti znova. Kot bi moral umreti in se nato še enkrat roditi. In vse to večkrat. To človeka ubija, kajne? Na tej poti, se mi zdi, vsakdo lahko hodi samo tako, da se počasi, z vsakim korakom posebej malce olupi. Življenje poskrbi za to, da kot luskine s človeka padajo nepotrebne stvari, nebistveni cilji, neumne želje, menda tudi bogastvo, uspeh, slava in premoženje vsake vrste. Človek hodi tako, da vse bolj postaja revež. Da zapu

» Ne vesta, kaj prosita .« Apostola Jakob in Janez s svojo prošnjo me malce spominjata na otroke, ki prosijo svoje starše za kakšno krasno stvar s polic v trgovini. Zanimivo je, da ti otroci niso srečni. Vedno hočejo še več in več, sčasoma začnejo kričati in se valjati po tleh, dokler starši ne izpolnijo njihovih zahtev. Kako se mi smilijo. Ti otroci v svojem življenju še nikdar niso slišali besede »ne«. Zato tudi ne vedo, kaj v življenju je pomembno in kaj ne. Nešteto takih otrok sem že videl. Ta teden pa sem v trgovini srečal očeta s svojim sinom, ki je ravno tako začel prositi in moledovati za bonbone in ostalo bleščečo šaro, pa mu je v trenutku rekel »ne«. Čudno. Ta otrok se je pomiril. Sicer ni imel, kar si je želel. Imel pa je mir. Ni ga več vznemirjala neka nepotrebna igrača na polici. Bil je svoboden. Verjetno se nam včasih zdi, da se nam dogaja krivica, ker ne dobimo tega, kar v svojem življenju prosimo, tega, kar si želimo. Beseda »ne« je posebno v življenju kruta be

Drobtina iz Rima #5 Detajl vitraža sv. Cirila in Metoda v Sloveniku V soboto zjutraj smo imeli mašo v slovenščini. To je tako poseben stavek, ker imamo vsak dan mašo seveda v italijanščini. Tudi v Sloveniku, da. Saj ... ne moremo pričakovati, da bodo Nigerijci, Indijci, Indonezijci in tisti iz Burkine Faso molili po slovensko. Zato med seboj govorimo italijansko, nekakšen mednarodni jezik je to za nas. Jezik, v katerem vsi govorimo in se vsi razumemo. Bolj ali manj. In pri mizi to nekako gre. Pri oltarju ... pri oltarju pa ne. Res težko molim v tujem jeziku. Prve dni zato, ker pač nisem vedel, kako gresta Padre nostro in Ave o Maria , pa Gloria al Padre , sploh pa Credo in Gloria in vse ostale mašne molitve. Enkrat sem tudi sam vodil mašo v italijanščini in verjemite, da je bila nekaj ... zelo polomljenega. Ne vem ... bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da je molitev tako osebna, tako globoka stvar dna srca, nekaj, kar se dotika tvojega najglobljega bistva, kar ga prav zatr

Morda ste v kaki župniji pod misijonskim križem že kdaj zagledali čuden napis, ki smo se ga do nedavnega verjetno držali prav vsi. Tudi v domači župniji imamo takšen križ, pod katerim piše: »Reši svojo dušo.« Svet je poln takih napisov. Pojdite samo v najbližjo knjigarno, pa boste gotovo našli kakšno knjigo nasvetov, kako biti srečni, kako dobro vzgajati, 10 pravil za dobro življenje itd. V čem je problem takih napisov in nasvetov? Saj si vendar vsi želimo nebes, sreče ali kakorkoli že imenujemo nek svoj daljni cilj. Saj zato smo pa kristjani, ne? V čem je problem takih napisov in nasvetov? V tem, da niso resnični. Nihče se ne more rešiti sam. Nimamo šans. Nikdar ne bomo tako dobri, da bi se mogli rešiti. Rešeni bomo samo kot Cerkev, kot skupnost. Ali pa ne bomo. In to je lekcija, s katero danes Jezus poučuje nekega popolnega fanta. Tale človek, ki je pritekel do Jezusa, je bil fant od fare. Delal je vse, kot je treba. Verjetno je bil redno pri maši, dosledno je ubogal mamo in oč

Drobtina iz Rima #4 Zadnje dni blog sameva, prav ste opazili. Pa ne, da se ne bi nič dogajalo. Ravno nasprotno, ves teden in še precejšnji del prejšnjega sem porabil za učenje. Jutri me namreč čaka izpit iz biblične kulture, ki je po domače povedano in kratko malo kar sprejemni izpit na biblično teologijo. Uh. Po desetih letih od diplome imam jutri izpit. Živčen sem, kot že dolgo ne, prebava ima prebliske in tisti stres, ki ga prepoznaš s tiščanjem v prsih se je vrnil. Pa ga sploh nisem pogrešal ... Naključje je, da prav te dni znova prebiram stavke in besede Nejca Zaplotnika in njegovo ne legendarno, ampak kultno Pot . Gore so vendar tako lepe in varne, okrutnih gora ne poznam. Nevarni smo sami, kadar dvomimo v svojo pot, kadar se nam tresejo kolena, takrat, ko bi morali misliti in garati. Čutiš, da boš preživel, in to je dovolj: veselje do življenja, volja do dela in sprejemanje narave takšne, kakršna je. in In tako je alpinizem postal moje življenje, ker ne pripelje n

Videl sem že kar nekaj porok … in žal bil priča tudi nekaj ločitvam zakoncev. In govoriti tako o eni kot o drugi stvari se ne sme drugače kot zelo pazljivo in nežno, saj so to stvari, ki se dotikajo najglobljih predelov človekovega srca. Največjih radosti in najglobljih bolečin. Še enkrat bom povedal: skrivnost tako enega kot drugega človekovega dejanja je pregloboka, da bi jo lahko človek razumel, zato o razlogih, ki so privedli do enega ali do drugega, ne mislim govoriti, sploh pa jih ne soditi. Iz istega razloga se tudi Jezus ni spuščal v to debato. Spregovoril pa je o nečem drugem, o začetku . O tem, kako je Bog ustvaril človeka kot moža in ženo, kot odnos . Ne kot dva, ampak kot eno telo . Kot otroka, ki je vedno en sad dveh teles . Tako je bil rojen sleherni človek. Iz odnosa. Zato je človek vedno odnos. Ali pa ni človek. Tako je vse, prav vse v človekovem življenju odvisno od odnosa. To je začetek. In vedeti za začetek je pomembno, saj je vsakdanja človekova pot pot razha

Drobtina iz Rima #3 Dež. Že samo ob misli, kaj vse te na cesti čaka ob lepem vremenu, razodene vso težo odločitve, da greš ven, v rimski promet, ko dežuje. Pa sem moral. Neodložljivo. Prav danes sem moral na glavno postajo Termini, da končno uredim vse za moj vsakdanji prevoz v mesto. Zakaj prav danes in samo danes? Ker bo jutri sciopero , stavka. Seveda, saj ni bilo nobene že dva tedna, tak škandal pa se za italijanske javne delavce seveda ne spodobi. Brez dežnika sem. Poleg tega grem tokrat prvič sam. Sam v ta džumbus in zmedo ... Verjemite mi, prevažati se po Parizu in Dunaju je stokrat lažje kot prevažati se po Rimu, posebno z javnim prevozom. Grem na postajo. Tam čakam. Avtobusa kar ni in ni. Poleg tega trepetam, ker nimam karte za avtobus. V Sloveniku ni bilo nobene več, niti v kiosku pred našo hišo. Non so quando arrivano, forse tra dieci minuti, forse domani.  Potem še to težko vreme ... Oblaki se kar obesijo nate, potlačijo te nekam navznoter ... In se počutiš ... saj ves