Preskoči na glavno vsebino

Stopiti v rane


Četudi je Jezus že vstal, četudi je že premagal smrt, so učenci še vedno zaprti in zaklenjeni v sobi. strah. Stvar, ki najbolj zasužnjuje človeka. Ga najbolj hromi, mu najbolj odvzema življenje. Vse naše grehe naredimo zaradi strahu. Glejte samo ranjene ljudi svojega življenja, barabe, nasilneže, teroriste, karieriste, posesivneže, ljudomrzneže in kar je še negativcev. Niso od vedno taki. Niti niso taki v svojem bistvu. Takšne jih je naredil strah.
Zaklenil jih je

Zato Jezus stopa v sredo svojih prestrašenih učencev. V sredo samega strahu, ki vsakemu človeku preprečuje, da bi imel veliko noč – da bi bil odrešen. Stopa v največjo in najglobljo rano, kar jih ima človek. Vendar to še ni velika noč. To še ni odrešenje. Manjka še nekaj, še bistveni del, to, kar Jezus reče Tomažu: »Kakor sem jaz stopil vate, stopi tudi ti vame. Položi svojo roko v to rano in ne bodi neveren, ampak veren.«

Jezus nosi rane, ker se velika noč lahko zgradi samo na ranah. Na njegovih ranah, ki so tudi naše rane. In stopiti v njegove in naše rane pomeni doživeti veliko noč. Vstopiti v tisto, v kar si doslej nismo upali. Kajti tam notri, v Jezusovi in naši rani, je naša velika noč. V temnem kotičku mojega srca, kamor sem iz strahu zaklenil svojo preteklost in njene bolečine.

Jezus je ranjen z isto rano. S popolnoma isto rano. Zato lahko povabi, da skupaj z njim vanjo stopiš tudi ti. Da se z njo soočiš. On je tam že bil. Vanjo pa moraš tudi ti, da mu pustiš, da te odnese ven iz tega groba. Ko boš namreč v svojih ranah, v vsem težkem in temnem iz svojega življenja, čutil, da te ima rad, da te sprejema, da ti ne zameri in te zaradi tega ne zapušča, temveč da te stisne k sebi in odnese ven, potem se boš spremenil.

Kajti za veliko noč moraš vstati tudi ti, ne samo Jezus. Tudi ti. In začne se, ko pustimo Jezusa v svoje rane. Ko pustimo Gospodovo ljubezen tja, kamor doslej ni imela vstopa. V svoje strahove, bolečine, v temine, v svojo preteklost. Da bi storili tisto, kar bi že dolgo morali, pa zaradi strahu nikoli nismo. Da bi naredili korak iz svojih ječ in svojih grobov. Da bi odpustili drugim ali sebi, da bi sprejeli sebe in svojo preteklost, njene dogodke, nesreče in bolečine. Da bi dopustili v sebi novo življenje.

Tomaž je mislil, da verovati pomeni se dotakniti Jezusa. A ni tako. Verovati pomeni pustiti, da se Jezus dotakne mene.
Oznake:

Komentarji

  1. A.11. 4. 15, 17:06

    Globok, dotikajoč zapis.
    Pustiti Jezusu, da se me dotakne.... Jutri je zato še posebej milosten čas-bela nedelja...
    Jezus, Vate zaupam!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več