Preskoči na glavno vsebino

"Gospod bo dal."

Zadnje čase imam pred seboj veliko skrb. Počutim se kot ovca, ki bleja od strahu, ker ne ve, kam naj gre, za kaj naj se odloči. Preprosto je preveč na kocki, da bi bil miren. Šel sem razmišljat o tem. Na slepo sem odprl Sveto pismo in – kaj je pisalo v njem? »Gospod bo dal.«

Spomnim se dogodka, ki je pravzaprav začelo moje duhovništvo. Še ne tako dolgo pred posvečenjem sem tehtal med družino in poklicem duhovnika. Težko mi je bilo, zdelo se mi je celo, da bom v vsakem primeru naredil napako, da bo vsaka moja izbira slaba. To mukotrpno tehtanje je privedlo do tako velike stiske, da preprosto nisem zmogel več. Izgubljen na neki podeželski poti sem preprosto zakričal: »Bog, ne morem več. Izberi ti.« In je res izbral. Počasi je nosil dogodke, ki jih nisem razumel, in pošiljal ljudi, ki sem jih sovražil, in me preko vsega peljal v življenje, kot ga živim zdaj. Življenje čudne lepote in hvaležnosti.

Ne vem, zakaj sem mu zaupal. Ne vem, zakaj sem se mu prepustil. V srce so mi starši vsadili to davno zaupanje Vanj, da je postalo skoraj samoumevno, čeprav vem, da ni. Ob takih težkih izbirah, ob težkih preizkušnjah, ob občutju Božje tišine vem, da ni. A ko razmišljam, moram priznati: ne jaz ne moja družina mu ne bi zaupali, ne bi se mu prepustili na življenje in smrt, če se nam ne bi prepustil On. Če se ne bi On z mano poročil; če ne bi visel na križu, pribit na človeka, odločen, da ne pojde nikamor drugam, ker je na življenje in smrt zavezan meni. »Svoje življenje dam za ovce.« (Jn 10,15)

Zato in samo zato bom še enkrat rekel: »Naredi z mano, kar hočeš.« Prepustil se mu bom. Zaupal bom. Gospod bo dal. Gospod bo poskrbel. Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.

In ja, lahko temu rečete naivnost, slepa vera, lahko tudi brezbrižnost. A takšna je pač ljubezen. Ni druge variante ljubezni, ni druge hrane za preživetje človeka kot prepustiti se. Z naporom in strahom in v trepetu izreči, da verjamem Njegovi ljubezni, ker vidim in verjamem v njegov križ, v Njegovo obljubo. Na tem temelji moje duhovništvo, moja vera, moje življenje. Gospod bo dal.

Komentarji

  1. Hvala Marko,
    ker verjameš, da bo Gospod dal
    in že daje
    in je velikokrat že dal.
    Bog poskrbi.
    Hvala za tvoj zgled!

    OdgovoriIzbriši
  2. " Gospod bo dal. Gospod bo poskrbel."

    Verska pijanost je res brezmejna. Res je "gospot" poskrbel za one v potresu prejšnji teden..

    In potem vam ravno ta verska pijanost preprečuje, da bi lahko dojeli, kako vas "gospot" ne zmore ali noče poskrbet za vašega sočloveka..

    OdgovoriIzbriši
  3. Dragi brat, ki praviš: "Verska pijanost je res brezmejna.",

    če smo versko pijani, smo lahko z veseljem pijani le Jezusovega nauka, v katerem smo mi Božja roka, ki hoče in poskrbi za sočloveka.

    Odpri oči pa boš videl, da je marsikje tako, da je človeku mar za sočloveka in poskrbi za sočloveka.
    Tako Bog poskrbi, po nas.

    OdgovoriIzbriši
  4. "ki hoče in poskrbi za sočloveka."

    in spet isto ponavljanje neresnice.. Bog ni poskrbel in ne poskrbi za tvoje soljudi.. Stalno ponavljanje te laži je ne naredi res.. Na leto umre 6.3 milljona otrok starih pod 5 let.. Za njih definitivno bog ni poskrbel..

    "Tako Bog poskrbi, po nas."
    kar spet ni res. Mi ljudje poskrbimo za druge, ne bog. S to razliko, da vi verniki svojo dobroto pripisujete nevidnemu magičnemu bitju. Kar je bizarno.


    OdgovoriIzbriši
  5. Bizarno?
    Res je, v svetu smo res čudaki in malo nori s stališča sveta, ker smo verni in ker delamo stvari trudoma tudi z vero. Ker čutimo in vemo, da je nekaj več... :)

    Vse dobro:)

    OdgovoriIzbriši
  6. zdaj si spet zamenjal kaj je bizarno.. Bizarno je to, da svoja dela pripisujete, da jih je bog naredil..


    OdgovoriIzbriši
  7. Nisem versko opredeljena, a vseeno globoko verujem in verjamem v nekaj več, v nekaj tam zgoraj, ki je močnejše od vseh nas in tudi jaz mu pravim Bog. Bistvo vere je, da nam daje moč, da nam daje upanje. Vsak dan znova se Bogu zahvalim za zdravje, za še ne dan, ga prosim, da mi da moč, ko se znajdem v kriznih situacijah. Prepričana sem, da to počnejo tudi najbolj zagriženi ateisti. Vero nosiš v srcu, religijo si izbereš. Tudi sama kdaj pa kdaj prebiram Sveto pismo, ker mi je pač najbliže, prav tako se zanimam tudi za druge religije. Precej stvari mi je blizu, jih ponotranjim, nekaterih ne razumem, najdejo pa se tudi takšne, ki jih ne morem sprejeti. Pa to sploh ni pomembno. Pomembno je, da iz vere črpaš pozitivne stvari in delaš dobro.

    OdgovoriIzbriši
  8. "Nisem versko opredeljena, a vseeno globoko verujem"
    torej si versko opredeljena.

    "da nam daje moč, da nam daje upanje"
    tudi pijanci in drogeraši imajo berglo.. samo doziranje je drugačno.

    "da to počnejo tudi najbolj zagriženi ateisti"
    ne, ne počnemo tega. Nima smisla se obračat k neki stvari, ki ne obstaja.

    "Pomembno je, da iz vere črpaš pozitivne stvari in delaš dobro."
    problem je, ko se vi verski pijanci ne zmorete/nočete soočit z svinjarijami, ki jih počnejo v imenu nevidnega magičnega bitja. Vse te stvari nam vsem delajo veliko škodo, ker se ne moremo razumsko pogovorit, kakšna je naša realnost. In iz tega sledijo večni konflikti. Stalni izgovori, zakaj stvari niso takšne, kot si vi v vaših molitvah želite, nekak ovirajo aktivno reševanje problemov. Vi se samo zamaknete v molitev in to je to.. Pogovarjanje sam s sabo še nikoli ni rešilo nobenega problema in ga tudi nikoli ne bo. Lepe želje in blebetanje tudi ni nikoli rešilo nobenega problema. In ravno to vam vera v neko magično bitje zapoveduje. Da se ne soočite s problemi ampak jih samo brcate v prihodnost. Bo vse rešilo neko nevidno magično bitje. Ko pa mi ostali hočemo nekaj naredit, pa ste prvi, ki kričite v obrambo starih načinov življenja, pa tradicije, pa starega družbenega sranja.

    In ko zasanjano gledate to našo realnost, vedno spustite tiste slabe stvari, ki jih ta vaš ljubeči bog dopusti, da se zgodijo vašim soljudem.

    Sej mogoče je bog zate poskrbel, Nadja, ampak kako bog falira pri 6.3 miljona otrok letno je pa res zločinsko. In ti to dejstvo gladko ignoriraš. Ker si imela to srečo, da si se rodila v evropi, kjer smo mi ljudje skupaj uspeli izboljšat človeško stanje. In ti to izboljšanje seveda pripisuješ bogu, kar je nepošteno. Mi ljudje smo si izboljšali življene, ne bog. In tudi ti si poskrbela zase, ni poskrbel bog.


    OdgovoriIzbriši
  9. Bog ni mag, Bog je oseba, ki jo spoznavamo v osebnem srečanju. Trpi s trpečimi, veseli se z veselimi. Vedno je z nami, tudi takrat ko je vse beda in še posebno takrat. Bog ni tu, da bi reševal moje probleme, ampak da se z Njim pogovarjam, z besedami in brez. On je moja moč. Pot. Življenje. Mnogo je krivic, trpljenja. Del tega skozi življenje doživi vsak, nikomur ne uide. A vse hudo postane lažje, če nosimo z Njim, ki pozna človeka do obisti. Zakaj trpljenje nedolžnih? Zakaj? Vprašanje, ki nima odgovora in če seže do srca, zavihaj rokave in stori kaj. Najslabša možnost je, jeziti se na Boga, da je, kot je in stati križem rok v svojem udobju. Ko pa se narediti ne da res nič, sprejmi, izroči v roke Njemu, ki lahko podeli svoj mir v tem nemirnem svetu.

    OdgovoriIzbriši
  10. "Bog ni tu, da bi reševal moje probleme, ampak da se z Njim pogovarjam, z besedami in brez."

    in vendar se obračaš nanj z svojimi željami.. Prosiš boga za to in ono. Na eni strani veš da nima vpliva, a vseeno moliš za svojo prihodnost..

    "Zakaj trpljenje nedolžnih? Zakaj? Vprašanje, ki nima odgovora"

    vpašanje ima odgovor, vendar ti ni všeč. Rajši tiščiš glavo v pesek, kot pa bi si priznala, da boga ni. Ker ni nobenega dokaza da bi bil. Ker če je najbolj dober in (blablabla), potem se to zlo ne bi smelo dogajat.. Vendar se.

    "Najslabša možnost je, jeziti se na Boga,"
    jeza na nekaj, kar ne obstaja je nesmiselna.

    cel tvoj post je neko solzavo blebetanje. Dejstva so taka in taka in ti jih nočeš sprejet, ker ti je preveč všeč to misteriozno bitje, osebni prijatelj in blablabla..

    kar je pa najbolj žalostno je pa predvsem tvoje tiščanje glave v pesek glede zločinov, ki jih dela RKC.. In ker ti podpiraš ideologijo, lahko lastnica ideologije RKC počenja kar želi.. Brez omejitev. Se vedno najde izgovor, ki ga boš sprejela..



    OdgovoriIzbriši
  11. Če je pogovor z Bogom ali človekom zaobjet le v prošnji in uslišanosti le te, je takšen pogovor bolj reven. Slaviti. Častiti. V veselju, bolečini dvigati svoj pogled. Poskusi. Tudi oči se bolj zalesketajo, ko ne gledaš le v svoj popek, ampak znaš usmeriti oči še kam drugam kot v močvaro. Glej Jezusa. Najprej. Potem pa se odpravi k tistim, ki te rabijo in kreativno pomagaj.

    OdgovoriIzbriši
  12. " Slaviti. Častiti."

    morate najprej dokazat, da obstaja to magično bitje.. 2000 let kasneje še vedno ni nobenega konkretnega dokaza..

    nekako se moraš tudi vprašat, kako to, da to najjače bitje želi od nas mravljic, da ga častimo in slavimo.. Nekak je nesiguren sam vase. Ta zahteva ni znak največjega v vseh področjih.



    a vi še vedno v svoji verski pijanosti zamaknjeno trdite, da je.. Sigurno.. Brez dvoma..

    "Glej Jezusa."
    to je samo gledališki rekvizit. Žal tega ne dojameš. Ko ti zamaknjeno gledaš tega jezusa ti RKC pobere nekaj denarja in tvoj glas na volitvah v upanju na čim večjo oblast nad celotno družbo..


    res je bizarno, da na vseh ostalih področjih življenja, ti upoštevaš dejanske dokaze, ko pa pridemo do vere pa to merilo ni več važno. Karkoli ti reče duhovščina gre brez premišljanja, ali je to res ali ni..

    pijano obnašanje.

    OdgovoriIzbriši
  13. "Poskusi."
    kot drogeraši, ki ponujajo kokain. Tako dobro se boš počutil.. Cena je čisto poceni. Edino kar plačaš je to, da nehaš presojat, kaj je res in kaj ni.. res poceni.



    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n