Besede za srce

Veliko časa sem mislil, da pomeni biti kristjan to, da delaš dobra dela, da si pošten in pravičen, da se upiraš zlu in smrti in se odločaš za dobro in za življenje. To je vse res. Vendar pa v zadnjem času vedno bolj razumem in spoznavam tudi to, da pomeni biti kristjan predvsem to, da se pustiš ljubiti . Da iščeš, zaznavaš in sprejemaš ljubezen Boga. To odkritje je za vsakogar majhen škandal. Ko namreč govorimo o ljubezni, jo vedno povezujemo samo z darovanjem . Da torej ljubiti nekoga pomeni dajati . To seveda drži. Vendar pa pomeni ljubiti tudi prejemati , kar nam nekdo da. Omogočiti nekomu, da nas ima rad. Sprejeti njegovo ljubezen. To je verjetno celo zahtevnejša ljubezen, ker si z njo ne pridobimo nobenih zaslug, s katerimi bi se lahko hvalili pred sabo ali pred drugimi. Samo hvaležni smo lahko. Morda je zato prva ljubezen, s katero se pravzaprav v nas začne dobro in lepo, hvaležnost . Hvaležnost, da smo ljubljeni. Da nam je nekaj podarjeno, da se imamo na koga obrniti, da

Odhajam, da vam pripravim prostor . (Jn 14,2) Imel sem srečo, da sem lahko enkrat obiskal eno od Don Pierinovih skupnosti, v katerih skušajo na novo zaživeti odvisniki od mamil. Ko smo pristopili k večerji, ki so jo pripravili tudi za nas, je pri mizi ostalo mesto, ki je bilo nezasedeno. Pomislil sem, da so se pač zmotili pri štetju. In bi za vedno mislil tako, če nam ne bi duhovnik, ki nas je povabil, povedal, da je v vseh komunah navada, da mizo vedno pripravijo z enim pogrinjkom več kot je vseh. Da je to prostor za Jezusa – za nekoga, ki bi prišel v hišo v času kosila ali večerje. Da imajo tako vedno prostor za nekoga, ki pride v njihovo skupnost, v njihovo življenje, naj bo to kdorkoli in kakršenkoli človek že. Imeti pripravljen prostor za človeka , ki pride v naše življenje, imeti ga za vrednega, da se pridruži naši mizi, pa naj bo to kdorkoli. Kdor ne zmore tega, ne ve še, kaj pomeni evharistija, miza, pri kateri ima vsakdo mesto in pri kateri je vsakdo dobrodošel. Ne ve,

Razpletel se je še en Evrosong - in razpletel se je tako, kot se je slutilo, da se bo. Politično . Tako se zgodi vedno, ko so skladbe tako povprečne (ali izenačene), da ni nobene, ki bi izstopala, ne da bi videli njen nastop. Ko sta na Evrosongu nastopala Alexander Rybak ali Loreen, ni bilo nobenega dvoma, kdo bo zmagal, zato tudi ni bilo nikakršnih ekscesov in je vse minilo precej mirno. Letos je bilo eno takih izenačenih let, ko nobena pesem sama po sebi (torej kot pesem) ni izrazito izstopala. Niti avstrijska ne. Tako se je v finalu odvrtel izrazit boj med zgodbo (Madžarska in Armenija), zahtevnostjo (Švedska), preprostostjo (Nizozemska) in podobo (Avstrija). Vse ostale države so pobrale samo drobtine, pa četudi je šlo za do konca izpiljene nastope. Tudi Tinkara, ki je imela dobro pesem in odličen nastop (zame osebno vokalno najbolj prepričljiv), a več kot 9 točk ni zmogla. So bile pač izločene iz boja "velikih". Boja, v katerem je šlo več kot za zmago. Šlo je za prod

Tudi današnji dan vsak od nas začenja z jezo na nekoga, ki nas je prizadel, z razočaranjem nad svojimi včerajšnjimi porazi, z nevoščljivostjo, s pretežkimi besedami, s pesimizmom, pa z žalostjo, s krivdo in še marsičim, kar nam je prinesla lažja ali težja preteklost, srečanja, odnosi … življenje pač. To je hlev, v katerem živimo. Zaprt, zatohel prostor, ki se ga lahko tako hitro navadimo, da ne vohamo več njegovega smradu in da – ne da bi se tega zavedali –z njim živimo tudi svoje današnje odnose. In nam je čisto v redu tako, kot je, dokler ne kdo dregne v nas in se iz našega doma privali velik smrad, gnev, ogorčenje, užaljenost ali pa vsaj cinizem. Ljudje se namreč usmradimo, če vsak dan ne gremo ven . Če ne vsak dan odidemo skozi vrata, skozi Kristusa, ki nas s svojo besedo pelje ven, ven iz zamer, iz krivic, iz užaljenosti, ven iz nesmiselnih prerekanj in predsodkov, ven iz prevelikega ponosa, ven iz vsega, kar v naših odnosih ustvarja smrad. On nas pelje ven iz hleva, da bi b

Kako minuto pred enajsto zvečer je Vipavo stresel potres. Kričali smo, kričali od veselja in navdušenja, ko se je na ekranu prikazala slovenska zastava. Verjeli smo in dočakali. In to na kakšen način! Tinkara nas ni razočarala. Odpela je perfektno, še lepše kot na CD-ju in segla naravnost do srca Evrope. Tako smo lahko optimistični in celo v finalu računamo na visoko uvrstitev. Iskreno povedano se mi zdi, da lahko računamo celo na prvo deseterico. Vokalna izvedba je bila preprosto odlična in če lahko naši še kaj dodajo, je to še malo večja simpatičnost - in uspeh bo tu. Morda celo najvišja slovenska uvrstitev vseh časov. In ne, to ni samo posledica evforije. Letos bo sicer izredno težko napovedati zmagovalca in prav lahko se zgodi, da pride do kakšnega presenečenja, kot je že prišlo v polfinalih. In to ni nujno slabo. To bi še nekoliko bolj vrnilo čar Evrosongu. Držim pesti, da bo tako. In ne, nisem vplačal nobene stave. Dvajsetim popevkam iz polfinalov se bo pridružilo še š

Prvo polfinale je za nami, poleg precej predvidljivih finalistk se je tja uvrstilo tudi nekaj pozitivnih in nekaj negativnih presenečenj, a o tem pozneje. Drugi polfinale bo za nas veliko pomembnejši in veliko bolj napet, saj na oder kot 14. po vrsti stopa Tinkara Kovač s pesmijo Spet/Round and Round. Če komu zaupam, da nas s svojo izvedbo ne bo pustil na cedilu, je to Tinkara. Zato si zaželim samo to, da bi jo Evropa videla in slišala. Po pravici rečeno naša pesem (poleg gruzijske) precej izstopa, ker je veliko bolj drugačna od vseh ostalih, nekako nepredvidljiva (če seveda ne poznaš Raayevega sloga - in Evropa ga (še) ne pozna). To je lahko dobro, lahko slabo. Ampak, kot danes pravi marsikdo, če je uspelo San Marinu in Črni Gori, zakaj ne bi uspelo tudi nam? Gremo po finale. S kom se bo spopadla Tinkara? 1. Malta Firelight: Coming Home Že kot prvi na polfinalni oder stopajo eni od favoritov za uvrstitev. Maltežani so izbrali poslušljivo pesmico s prijetnim ritmom, ki nav

Spet je čas za ... Eurosong! In za veselje toliko milijonov ljudi, ki uživajo v tem največjim in najbolj znanim TV šovom na svetu. Emmelie de Forest je s svojimi Solzami poskrbela, da letos ta spektakel gosti Danska, ena najbolj srečnih držav na svetu. V Köbenhavnu je pogrnjena rdeča preproga, po njej se že sprehaja 37 držav, ki bodo spet pele in plesale in ... še kaj. Vse zato, ker je tukaj preprosto treba biti. Treba je biti in peti, ker je vsak glas pomemben. Za Evropo, za svet, za Slovenijo, za Ukrajino, če hočete. Eurosong je več kot samo pevsko tekmovanje. Del vsega tega velikega dogajanja je (hvalabogu) tudi Slovenija, ki letos na veliki oder pošilja eno naših najbolj zanesljivih pevk, ki ima vse, kar imajo veliki: Tinkara Kovač je po mnenju vseh, ki jo obdajajo, ena najbolj profesionalnih pevk, kar jih imamo, in to se tudi pozna. V spoštovanju. In to je največ, kar lahko dosežeš na takšnem tekmovanju. Ne zmaga, temveč spoštovanje. Morda zaradi svoje majhnosti res nikdar ne

Ljuba, ni poti nazaj. Nimam ti ničesar dati. Bil je in minil je maj. Cvet ne more cvet ostati. Ljuba, ni poti nazaj. Vendar treba je živeti: ko čez leta spet bo maj, mora se nov cvet odpreti.

Pravi prijatelj ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti . (Arnold Glasow) Velikokrat, ampak res velikokrat se mi zgodi, da takoj po pridigi doživim situacijo, ki preizkusi, ali je bila moja pridiga samo nekaj lepih besed brez osnove ali sem mislil resno. Ko govorim o pomoči ljudem, me preseneti avtoštopar, ko govorim, kako je vsak človek dragocen, se soočim s tujcem, ki zaudarja in je nekulturen, ko govorim, kako je pogum to, da namesto pomembne tekme izberem obisk prijatelja, pride na vrsto prav takšna izbira. Tako v svojem življenju vidim vstalega Kristusa. Kot nekoga, ki me moti . Kajti vstali Jezus – kot beremo v večini odzivov v evangeliju – ne najprej osrečuje, temveč moti ljudi, s katerimi se srečuje. Naj gre za prazen grob, ki bi moral biti poln, za nekoga, ki pri zaprtih vratih stopi med učence, ali za neznanca, ki bi moral vedeti, kaj se je te dni zgodilo v Jeruzalemu, in za neznanca, ki se ne strinja z argumenti Kleopa in njegovega kolega. Vstali Jezus moti, vpra