Besede za srce

Vsak čas in vsak kraj in vsak človek ima svoje reveže in svoje bogataše. Kdo je bogataš? Ne tisti, ki ima vse, temveč tisti, ki ima preveč , četudi samo malo preveč. In kdo je revež? Ne tisti, ki nima ničesar, temveč tisti, ki ima premalo , pa četudi samo malo premalo. Četudi se zdi, da je tako zaradi nepravičnosti v svetu, je tako morda tudi zato, da bi se ljudje naučili ljubezni. Če bi imeli vsi vsega na pretek, ne bi potrebovali drugih ljudi. Tako pa ima nekdo nečesa preveč, da bi imel s čim izkazovati dobroto. In zato ima nekdo nečesa premalo, da bi imel zaradi česa izkazovati hvaležnost. Kajti to, česar imaš preveč, ni tvoje. Je od tistega, ki ima premalo. In česar imaš premalo, ni tvoje. Je od tistega, ki ima preveč. Tako smo drug do drugega dolžni biti reveži in bogataši. Ker se take potrebujemo. Dolžni smo poskrbeti za reveže, če smo v tem smislu bogataši. In dolžni smo prositi za pomoč, ljubezen, dobroto, če smo v tem smislu reveži. In sicer če smo bogataši ali reveži

Sveti Pavel je nekoč dejal, da imamo svoje zaklade v lončenih posodah (2 Kor 4,7). Jaz bi k temu dodal, da te naše življenjske posode niso samo lončene, torej krhke, ampak da so tudi močno luknjičaste. Vsako jutro se nam te posode sicer napolnijo s še enim dnevom. Vsak dan sproti nam je zaupano življenje, vsak dan sproti smo obdarovani z imetjem in premoženjem, ki ga imamo. Vemo pa, da bodo zvečer te posode spet prazne. V vsakem primeru. Ne glede na to, ali bomo to vodo za kaj porabili ali jo bomo poskušali čimveč zadržati, je na koncu ne bomo imeli nič več. Ni treba biti posebno moder, da pridemo do ugotovitve, da se jo potem splača uporabiti, dokler jo pač imamo. Da jo porabimo za to, da je nekaj popijemo sami, da z njo zalijemo vrt, da damo piti tistim, ki so žejni, da z njo umivamo noge in roke in obraz ali še kako drugače. Da si s to vodo pridobimo cvetlice in prijatelje in da se z njo in zaradi nje naučimo odpuščanja, dobrote in ljubezni. To je modrost preudarnega oskrbn

Prilika o izgubljenem sinu je tako lepa in tako polna sporočila, da bi jo morali brati vsak dan. Najprej zato, ker je to zgodba, ki govori o nesmrtni zaljubljenosti Boga v človeka. Ker je to zgodba, ki govori, kako nemočen je Bog pred ljubeznijo do človeka. Tako nemočen, da ga boli, ko se človek od njega oddalji. Tako nemočen, da iz ljubezni vsakokrat gre in išče človeka. In ga išče, dokler ga ne najde . In da ga takrat, ko ga gre iskat, ne gre iskat zato, da bi ga kaznoval za njegovo izgubljenost, temveč zato, da bi ga našel in ga vesel odnesel domov. Ker je iskati in najti nekoga, ki ga imaš rad , največje trpljenje in največje veselje obenem. Zato bi morali to zgodbo brati vsak dan. Ker je to zgodba o odpuščanju . O odpuščanju, ki ga vsakdo potrebuje, ker brez njega noben človek ne bi mogel živeti. Odpuščanje je namreč največji in najbolj prepričljiv dokaz o tem, da smo dragoceni in da smo vredni ljubezni . Tega potrebujemo bolj kot česarkoli drugega. Kajti ni težko vedeti,

Ko sem bral spremne besede in kritike, so jo označili za najboljšo (ali vsaj za prelomno) knjigo afriške književnosti, po kateri so se zgledovali vsi naslednji poskusi. Jaz sem jo vzel s priporočilom svoje prijateljice, ki jo je pohvalila kot vpogled v neko novo, nam na tej strani Mediterana neznano kulturo. Res je tako. Neznana , z zakoni, ki so povsem drugačni od naših, glede na našo kulturo in prepričanje kdaj celo čudni in absurdni, a v povezavi z njihovim prepričanjem in dojemanjem sveta povsem pravilni in logični. A kaj se zgodi, ko se srečata čeprav drugačna, a urejena afriška kultura in evropski kolonializem pod krščansko krinko? Rezultat je naslov te knjige. Zato je branje te knjige tako zelo koristno. Ker je njeno sporočilo predvsem to: da niso dobre in slabe kulture, temveč da so le kulture, ki si mislijo, da so boljše, in kulture, za katere se misli, da so slabše. In to je za močne kulture, kakršna je evropska, tudi zelo koristno. Za ponižnost, za spoštovanje.

Ti si zaprt sam vase in o svoji bolesti molčiš in v sivem mraku premišljaš, kako zaman hrepeniš. Poglej to tiho prirodo, ko pade jesenski mrak, tiha je s svojo usodo; postani njej enak! Postani kakor gozdovi, ki črni v zimi molče, in ko se odprejo grobovi, bodi tih ko modre goré!

Nič težkega ni ugotoviti, da vsak korak, ki ga naredim, pelje v neko smer. Toda to se zgodi v res vsakem primeru, pa čeprav gre za še tako droben, cepetajoče majhen korakec, pa če gre še za tako majhno razliko v smeri. Prav zato je pomembno, nadvse pomembno v vsakem trenutku gledati in vedeti, v katero smer gremo. Kot na morju imeti kompas in paziti, da te valovi ne odnesejo v napačno smer, pa čeprav le za centimeter v enem kilometru. Vsak centimeter je pomemben. Vsak. Kajti tudi v enem samem centimetru se lahko odloči razlika med tem, ali bom svoje življenje in življenje drugih zapravil ali pa osvobodil. Govorim o tem, da je za to, da človek krene in vztraja v pravi smeri, potrebno biti zelo dosleden. To pa je mogoče samo tako, da gledamo daleč. Da gledamo dlje od samo današnjega dne, dlje od samo trenutnega dogajanja, pa naj gre za dobro ali slabo. Sedanjost ni čista resnica, sedanjost je slepota. Resnica pa je tam daleč. In če v nas ni rešeno vprašanje, kam hočem in kaj je pomem

Dve težki življenjski spoznanji sta. Težko je, kadar človek spozna, da so v življenju prvi in zadnji sedeži. In da se na en sedež lahko usede samo en človek. A drugo, še težje spoznanje, je, da ni prvih in zadnjih sedežev, temveč da so samo sedeži, na katere moramo sesti, ker nanje ne more sesti nihče drug razen nas. Prvo spoznanje je težko, ker je kruto. Drugo pa je težko, ker je treba zanj biti svoboden. Namreč svoboden v tem, da svoje vloge na tem svetu ne jemlješ preresno in da je ne jemlješ prelahko. Da se tako zavedaš, da si na mestu, kjer si, pa naj bo to katerokoli mesto, pomemben in nenadomestljiv, da pa se po pomembnosti prav nič ne razlikuješ od katerega koli drugega človeka, pa naj sedi na kakem od ljudi bolj povzdignjenem sedežu ali na tistem, bolj potisnjenim v ozadje in zanemarjenost. Tej svobodi rečemo skromnost . Ne, ne potrebujemo je zato, ker bi naše življenje uživalo preveč časti. Ravno nasprotno. Ker svoje življenje in svojo pomembnost tako malo cenimo, jo