Na gori stoji križ. Še vedno. Nanj je bilo pribitih že toliko ljudi. Tudi ti. Tudi jaz. In jih bo še veliko. Človeštvo hodi pot trpljenja. Vsak človek je zaznamovan z njim, z ranami, z jokom in smrtjo želja, ki se niso uresničile, in načrtov, ki so se obrnili na glavo, z grobovi, kamor smo položili svoje upanje. Svojega Boga. In ko smo ga zavrgli, ko smo ga pokopali, je On stopil tja, kamor je hotel priti od nekdaj. V človekovo praznino, v luknje njegovega srca. Hotel je vstopiti v naše rane in v naše grobove, hotel je vstopiti v našo temo in nemoč, da bi tam ostal za vedno. In da bi ga tam odtlej vedno našli. A ne kot mrtvega, temveč kot živega Boga, ki ljubi naše rane. To je velikonočna zgodba. Najlepša zgodba vseh časov. Zgodba o tem, kako je zaradi in preko ran ljubezen stopila v smrt in tako celotno človeško logiko obrnila povsem na glavo: obup je spremenila v upanje, poraz v zmago, grob v seme, krivdo v odpuščanje, trpljenje v rast, smrt v življenje. Ne, zaradi Jezusovega
Gledam z glavo, razmišljam s srcem