Preskoči na glavno vsebino

Žeja, kakšna žeja!

»Daj mi piti.« Jezusova nenavadna prošnja pretrese samarijansko ženo. In tudi nas. Še posebej če vemo, da Judje in Samarijani ne govorijo med sabo, rabi in žena pa tudi ne. In verjetno zaradi svojih številnih ljubezenskih avantur tudi marsikdo drug ni imel za spodobno, da bi govoril z njo. Jezus gre čez te pregrade. Samo zato, ker je žejen? Ne. Ker začuti žejo te žene. Žejo, ki traja in traja, kakor dolga zima.

Zaradi takšne žeje – žeje po čisti ljubezni – postanejo ljudje hladni in zaprti, lahko so uporni in trmasti, zmedeni in čudaški, lahko sovražni do vsega sveta, v katerem ne najdejo, kar iščejo, lahko delajo marsikaj hudega in grdega, vse iz iste želje, ki se je morda sami niti ne zavedajo: da bi našli čisto ljubezen. Človek je namreč vedno žejen odpuščanja, človek si želi, da bi ga kdo sprejel, da bi ga kdo imel rad brez pogojev in predsodkov, kljub vsemu, kar stori in kar je. In to išče. Lahko v avtu, oblekah, kakršnikoli odvisnosti ... Vedno je v ozadju ta žeja. In dokler je ne poteši, njegovo srce ni mirno. Ali pa obupa in se zapre pred vsem svetom. Se zagrne v zimo.

A naenkrat se zima za to ženo konča. Ta pretresljiva Jezusova prošnja jo predrami, predrami ljubezen in sočutje v njej. Ljubezen, ki gre preko predsodkov in človeških meja, predrami ljubezen, ki so jo iste ovire omejile, jo zaprle in ji porezale krila. Končno jo ima nekdo rad. Končno nekdo računa tudi nanjo. Končno nekdo v njej vidi tudi nekaj dobrega.

To je to! To je iskala ta žena. Ta njena žeja po čisti ljubezni je bila žeja po Bogu. Ker je prva ljubezen, ki jo potrebujem, da lahko živim, ljubezen Boga. Če té ni, tudi druge ne živijo, pa čeprav si delam utvaro, da so. In srečanje z Bogom je to ženo tako napolnilo, da je ta voda iz nje začela teči tudi drugim ljudem. Ta žena je iz žejne puščave postala studenec veselja, ki žubori še danes. Ki žubori tudi meni in tebi.

Žubori predvsem to, da je Bog za vsakogar primeren in da je vsak primeren za Boga. Žubori, da je prav On tisto, kar išče vsak od nas, da je On tisti manjkajoči košček našega življenja. Žubori, da je pri njem vsakdo dobrodošel, da je On tista čista ljubezen, da je On tisti, ki želi nositi bremena s teboj. Žubori, da sedi tudi v tvojem življenju, pri tvojih vodnjakih, od katerih odhajaš žejen, in te hoče nagovoriti, te hoče zbuditi. Morda preko skrbi tvoje žene, preko opomina tvojih prijateljev, morda preko nezgode, morda preko slutnje. Sedi in te prosi: »Daj mi piti.« Sedi k njemu. Povej mu svojo zgodbo. Povej mu o svoji poti. Ima ti povedati marsikaj. Za začetek to, da drug drugega potrebujeta in da to vajino prijateljstvo potrebuje tudi ta žejni svet.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j