Danes gremo z Jezusom na goro. Da nam pokaže nekaj zelo pomembnega za utrujene obraze učencev, za naše utrujeno krščanstvo, tudi za naše utrujeno življenje.
Saj na začetku nekako gre. Človek je poln idealov in moči, svojih načrtov in predstav. Ve, kam mora in kako. A potem se utrudi. Utrudi se v življenju, ker se njegovi načrti ne izidejo, ker pridejo nepredvidene situacije in nepredstavljive težave. In utrudi se tudi v svojem krščanstvu, ko ugotovi, da to ni neko privilegirano stanje, da biti kristjan ne pomeni biti nekaj več in nekaj bolj. Ko reče, da od krščanstva nima nobene koristi in da je to kvečjemu še ena velika obveznost, ki jo mora izpolnjevati.
Obveznost, da. Biti njegovi učenci, to čutimo bolj kot obveznost, kot veselje. Zato smo tako utrujeni. In prav zato nas danes Jezus pelje na goro.
Zakaj ravno na goro? Ker gre Jezus na goro molit. Ker se mora človek, ko gre molit, umakniti pred svetom, se mora dvigniti nad vsakdanjost, lahko rečemo nad človeškost. In če to zmore narediti, potem se mu zgodi nekaj zelo posebnega. Nekaj tako lepega, da človek tega ne more opisati. Jezus je želel, da to vidijo njegovi učenci. In želi, da to vidimo tudi mi.
Jezus je med molitvijo zažarel. Ko se človek sreča z Bogom, ko se človek dotakne Boga, vedno zažari, ker se v njem zbudi tisto, kar je v njem Božjega: dobrega, lepega, večnega. Človek začne drugače gledati na svet. Ga precenjuje prav po tem Božjem, se osredotoči na bistveno. Zato tisti, ki se dotakne Boga, postane poln žara, poln lepote, poln življenja.
Jezus je želel, da to vidimo. Da je to možno. Da lahko človek zažari, da lahko človek postane nebeško lep. Želel je, da vidimo to vsi, ki smo se v življenju utrudili, ki nam je vse postalo samo izpolnjevanje dolžnosti in obveznosti brez volje in smisla. Vsi, ki smo izgubili žar.
Zakaj smo ga izgubili? Preprosto, ker nam v vsem, kar počnemo, manjka nekaj večnega. Ker nam manjka Boga. Pa ne, da o njem ne bi govorili. Manjka nam Bog kot ljubljena oseba, kot prijatelj, ne pa nekdo, ki mu odredimo uro nedeljskega zehanja. Kdor ima koga rad, se namreč prihodnosti veseli, jo rad sprejema in načrtuje, je poln življenja in upanja. In žari, preprosto žari kot sonce, pa četudi je situacija brezupna.
Tega žara manjka našemu svetu in našemu krščanstvu. Pa bi bilo potrebno samo to, da se dotaknemo Ognja, pa bi zagoreli, pa bi zasvetili.
*
Saj na začetku nekako gre. Človek je poln idealov in moči, svojih načrtov in predstav. Ve, kam mora in kako. A potem se utrudi. Utrudi se v življenju, ker se njegovi načrti ne izidejo, ker pridejo nepredvidene situacije in nepredstavljive težave. In utrudi se tudi v svojem krščanstvu, ko ugotovi, da to ni neko privilegirano stanje, da biti kristjan ne pomeni biti nekaj več in nekaj bolj. Ko reče, da od krščanstva nima nobene koristi in da je to kvečjemu še ena velika obveznost, ki jo mora izpolnjevati.
Obveznost, da. Biti njegovi učenci, to čutimo bolj kot obveznost, kot veselje. Zato smo tako utrujeni. In prav zato nas danes Jezus pelje na goro.
Zakaj ravno na goro? Ker gre Jezus na goro molit. Ker se mora človek, ko gre molit, umakniti pred svetom, se mora dvigniti nad vsakdanjost, lahko rečemo nad človeškost. In če to zmore narediti, potem se mu zgodi nekaj zelo posebnega. Nekaj tako lepega, da človek tega ne more opisati. Jezus je želel, da to vidijo njegovi učenci. In želi, da to vidimo tudi mi.
Jezus je med molitvijo zažarel. Ko se človek sreča z Bogom, ko se človek dotakne Boga, vedno zažari, ker se v njem zbudi tisto, kar je v njem Božjega: dobrega, lepega, večnega. Človek začne drugače gledati na svet. Ga precenjuje prav po tem Božjem, se osredotoči na bistveno. Zato tisti, ki se dotakne Boga, postane poln žara, poln lepote, poln življenja.
Jezus je želel, da to vidimo. Da je to možno. Da lahko človek zažari, da lahko človek postane nebeško lep. Želel je, da vidimo to vsi, ki smo se v življenju utrudili, ki nam je vse postalo samo izpolnjevanje dolžnosti in obveznosti brez volje in smisla. Vsi, ki smo izgubili žar.
Zakaj smo ga izgubili? Preprosto, ker nam v vsem, kar počnemo, manjka nekaj večnega. Ker nam manjka Boga. Pa ne, da o njem ne bi govorili. Manjka nam Bog kot ljubljena oseba, kot prijatelj, ne pa nekdo, ki mu odredimo uro nedeljskega zehanja. Kdor ima koga rad, se namreč prihodnosti veseli, jo rad sprejema in načrtuje, je poln življenja in upanja. In žari, preprosto žari kot sonce, pa četudi je situacija brezupna.
Tega žara manjka našemu svetu in našemu krščanstvu. Pa bi bilo potrebno samo to, da se dotaknemo Ognja, pa bi zagoreli, pa bi zasvetili.
*
Čeprav se molitev včasih zdi brezupno ponavljanje besed, ali tavanje med svojimi mislimi in verzi molitev, opravi svoj namen.
OdgovoriIzbrišiJezus, prosim , pazi name, moj prijatelj si, nikoli te ne bom zatajila,...
Nikoli ne reci nikoli,...
Jezus, oprosti mi, ti me razumeš in mi oproščaš na videz
nesmiselne besedne povezave.
Marko, že en cajt občudujem, kje ti dobiš te slike. Zmjri tako pašejo zraven in so tako izvirne.
OdgovoriIzbrišiNo, sej tekst ni nič manj. :)
To Jezusovo žarenje je moralo biti res nekaj posebnega. Že ko bereš evangelij kar čutiš, kako se je "ful dogajalo"(isto pri Markovem evangeliju), pa čeprav bi reku človek, da se z besedami tega ne moreš dotaknit.
Vsako leto sem vesel tega evangeljskega odlomka.