Preskoči na glavno vsebino

Žareči

Danes gremo z Jezusom na goro. Da nam pokaže nekaj zelo pomembnega za utrujene obraze učencev, za naše utrujeno krščanstvo, tudi za naše utrujeno življenje.

Saj na začetku nekako gre. Človek je poln idealov in moči, svojih načrtov in predstav. Ve, kam mora in kako. A potem se utrudi. Utrudi se v življenju, ker se njegovi načrti ne izidejo, ker pridejo nepredvidene situacije in nepredstavljive težave. In utrudi se tudi v svojem krščanstvu, ko ugotovi, da to ni neko privilegirano stanje, da biti kristjan ne pomeni biti nekaj več in nekaj bolj. Ko reče, da od krščanstva nima nobene koristi in da je to kvečjemu še ena velika obveznost, ki jo mora izpolnjevati.

Obveznost, da. Biti njegovi učenci, to čutimo bolj kot obveznost, kot veselje. Zato smo tako utrujeni. In prav zato nas danes Jezus pelje na goro.

Zakaj ravno na goro? Ker gre Jezus na goro molit. Ker se mora človek, ko gre molit, umakniti pred svetom, se mora dvigniti nad vsakdanjost, lahko rečemo nad človeškost. In če to zmore narediti, potem se mu zgodi nekaj zelo posebnega. Nekaj tako lepega, da človek tega ne more opisati. Jezus je želel, da to vidijo njegovi učenci. In želi, da to vidimo tudi mi.


Jezus je med molitvijo zažarel. Ko se človek sreča z Bogom, ko se človek dotakne Boga, vedno zažari, ker se v njem zbudi tisto, kar je v njem Božjega: dobrega, lepega, večnega. Človek začne drugače gledati na svet. Ga precenjuje prav po tem Božjem, se osredotoči na bistveno. Zato tisti, ki se dotakne Boga, postane poln žara, poln lepote, poln življenja.

Jezus je želel, da to vidimo. Da je to možno. Da lahko človek zažari, da lahko človek postane nebeško lep. Želel je, da vidimo to vsi, ki smo se v življenju utrudili, ki nam je vse postalo samo izpolnjevanje dolžnosti in obveznosti brez volje in smisla. Vsi, ki smo izgubili žar.

Zakaj smo ga izgubili? Preprosto, ker nam v vsem, kar počnemo, manjka nekaj večnega. Ker nam manjka Boga. Pa ne, da o njem ne bi govorili. Manjka nam Bog kot ljubljena oseba, kot prijatelj, ne pa nekdo, ki mu odredimo uro nedeljskega zehanja. Kdor ima koga rad, se namreč prihodnosti veseli, jo rad sprejema in načrtuje, je poln življenja in upanja. In žari, preprosto žari kot sonce, pa četudi je situacija brezupna.

Tega žara manjka našemu svetu in našemu krščanstvu. Pa bi bilo potrebno samo to, da se dotaknemo Ognja, pa bi zagoreli, pa bi zasvetili.
*

Komentarji

  1. Čeprav se molitev včasih zdi brezupno ponavljanje besed, ali tavanje med svojimi mislimi in verzi molitev, opravi svoj namen.

    Jezus, prosim , pazi name, moj prijatelj si, nikoli te ne bom zatajila,...

    Nikoli ne reci nikoli,...

    Jezus, oprosti mi, ti me razumeš in mi oproščaš na videz
    nesmiselne besedne povezave.

    OdgovoriIzbriši
  2. Marko, že en cajt občudujem, kje ti dobiš te slike. Zmjri tako pašejo zraven in so tako izvirne.

    No, sej tekst ni nič manj. :)
    To Jezusovo žarenje je moralo biti res nekaj posebnega. Že ko bereš evangelij kar čutiš, kako se je "ful dogajalo"(isto pri Markovem evangeliju), pa čeprav bi reku človek, da se z besedami tega ne moreš dotaknit.
    Vsako leto sem vesel tega evangeljskega odlomka.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j