Preskoči na glavno vsebino

Pa recimo še kaj o Emi

Letošnje Eme sem se veselil. Ne samo zato, ker se pravzaprav veselim vsake Eme, ker jo imam rad, pa čeprav se obnjo mora nekako obregniti prav vsak Slovenec, marveč zato, ker je bila letos sestavljena iz samih dobrih oz. kvalitetnih nastopajočih (če izzvzamemo Rock Partyzane - ampak saj ima skoraj vsaka knjiga kakega tiskarskega škrata kje). Že ob napovedi nastopajočih sem dejal, da bo Ema vrhunska. In nisem se motil. Res je bila. Manjkalo je pravzaprav samo eno. Vrhunec.

Bilo je, kot da bi hodil po lepi planoti. Veliko dobrih in kvalitetnih pesmi, veliko, da si jih lahko zdaj požvižgavam, ko hodim po opravkih ali ko me preseneti tišina v avtomobilu. Ni pa bilo pesmi, ob kateri bi obstal v občudovanju in si rekel: "To je to!" Nasploh je manjkala pesem, ki bi res izstopala in to je bila edina težava Eme. Morda so zato žirantke pravzaprav pri vsaki povedale eno in isto. Ker je glede vtisa tako res bilo. (In se seveda nikomur niso smele zameriti.)

A vendar smo dobili zmagovalko. Pričakovano zmagovalko. V marsikaterem pogovoru smo s prijatelji že izluščili, da bosta superfinalistki gotovo April in Maja Keuc in tako je bilo. In rekli smo, če bo takšno finale, gotovo zmaga Maja Keuc. In tako je bilo. Zakaj? Verjetno ne zaradi pesmi same. Osebno je za Eurosong taka pesem malce pretežka, ker si jo je težko zapomniti. Morda bo svoje naredil svojevrstni "škandal", povezan z našo zmagovalko. Ampak, saj je vedno tako, da se pri zmagovalkah, ne pa pri poraženkah išče slabosti. Nič novega ni tudi to, da se skladbo, ki je boljša, obtoži plagiatorstva. Tako je bilo tudi v primeru Marije Šerifović in Lene in verjetno še marsikoga drugega. In tako je tudi z Majino pesmijo. (če koga zanima, tu sta povezavi na zelo podobni pesmi: Magnifico: Amore in Armin Van Buuren: Imagine)


Mar to kaže na njen uspeh? Bomo videli. Morda je to celo dobro. Da se o njej govori. Spomnim se namreč leta, ko so zmagali finski Lordi, te pošastne kreature iz nekega drugega glasbenega sveta. Obkrožili so vse evropske spletne portale in voila', Finska je zmagala nasploh prvič v zgodovini. Kaj vemo, morda pa je tudi to  razlog za kakršen koli uspeh.

Zakaj je torej zmagala Maja Keuc in zakaj je to tako pričakovano? Prvič zato, ker jo imajo ljudje radi. Poleg tega je zelo pozitivno znan obraz iz bitke za slovenski talent, pri katerem bi gotovo morala zmagati, saj - roko na srce - petje male Line še zdaleč ni bilo tako dobro kot Majino. Drugič, gre za neke vrste kompenzacijo, kot v primeru tolikokrat oškodovane Karmen Stavec, ki je potem na evrovizijskem odru povsem pogorela - ker ni zmagala takrat, naj zmaga sedaj. V takem primeru se seveda odpusti marsikaj, tudi Majino (meni ne preveč ljubo) posnemanje latino-ameriških div, če tako imenujemo nekoliko nosljajoč ton. Je pa treba reči, da je, tretjič, Maja zmagala tudi zato, ker ima dober glas in ker imamo Slovenci radi pevke z močnim in krepkim glasom (Nuša, Alenka, Darja ...). Tu je bil tudi vsem dobro znan tim Vlašič-Grabnar in zmaga sploh ni bila vprašljiva.

Tako smo dobili zmagovalko Eme 2011, ki je verjetno od vseh zmagovalk najtežja in zato morda malo manj primerna za evrovizijski oder, kjer se v večini najprej išče pozornost. V tem primeru bi bila boljša izbira Lady Gaga, pardon, April, ki bi se jo vsekakor zapomnili, pa čeprav se njena pesem vse preveč ponavlja. Moje zanimanje so sicer vzbudili še Time to time, ki so predstavili zanimivo skladje tonov, Feliks Langus, če pustimo besedilo ob strani, in oba veterana, Omar in Nina, ki pa sta imela preslabi skladbi, da bi lahko posegla kam više. Maja je bila veliko boljša, navkljub vsemu.

Tako torej. Imamo jo. In zanjo bomo navijali, postala bo naša, pa naj vzbuja še tako nasprotujoče si komentarje. Tako da - srečno, Maja.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j