Besede za srce

Moja zadnja novogoriška pridiga Včasih me zgrozi, kadar se poskušam zavedati, v kako odgovoren poklic sem stopil. Ko zagledam širokost njiv in prostranost morja, ki stoji pred mano, da pojdem čezenj. Grozljivo je predvsem to, da stojiš pred množico lačnih ljudi in ne veš, kaj bi jim ponudil. Ker so tvoje roke prazne dejanj in tvoja usta prazna besed. Groza bi me bilo, če bi bil sam. A potem se – kdove odkod – pojavi nek deček s petimi hlebi in dvema ribama. Darilo, lepo in čudovito darilo, »a kaj je to za toliko ljudi?« Nemogoče. Nemogoče za človeške oči, ki bi se skrile v svoji revščini in jokale. Jokale, ker imajo tako malo in bi rade več. Vedno več. Pa ni. Groza bi me bilo, če bi bil sam. K vam sem prišel v strahu in negotovosti. Zaradi revščine, ki sem jo prinesel s seboj. In glej, kako se lahko človekova ničvrednost spremeni v obilen blagoslov. Revščina postane bogastvo. In človek gleda in strmi in ne more verjeti čudežu, ki se odvija pred njegovimi očmi. Samo – če je Bog vmes. Po

» Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte! « Seveda. Kajti še jesti niso utegnili. Toliko je bilo dela. A če človek ne je, potem kmalu več ne more zbrati moči, da bi delo opravil, pa naj ga je še tako veliko, pa naj se še tako mudi. Če človek nima, ne more dati. Zato je vsak dan treba kosila. Treba se je usesti za mizo in jesti. Jesti hrano, seveda. A še bolj jesti tišino, mir, samoto. Seveda se mi boste začeli smejati. Kako bi lahko človek ob polni mizi ljudi mogel jesti tišino in samoto? Pa bom poskušal najti odgovor: odvisno, kaj z ljudmi počnemo, odvisno, kaj nam ljudje pomenijo. Saj veste, kosilo je le prispodoba polnjenja, ki ga človek nujno potrebuje. Le da ne polnjenja želodca, ampak polnjenja svoje človeškosti. Kajti lakota človeškosti je strašna stvar in gorje tistemu, ki se izprazni. Z njim se ne da živeti. Zato je treba vsak dan sesti k notranjemu kosilu in jesti, jesti človeškost. Skupaj? Seveda, skupaj. Kje namreč dobiti človeškost kot le v človeku? Ko sedim

Spet smo se imeli fajn ... Na Vojskem z birmanci ... polni blata in polni veselja, polni misli in polni utripa, predvsem pa polni mladosti in razposajenega življenja. Pa četudi je bila kakšna kapljica vmes, z neba in iz oči. ... in z otroki na oratoriju, seveda. Brez komentarja. Vsak ve, kako je, če imaš srca otrok na rokah. In pojejo tudi, ko so v tišini. Da ne omenjam Mirabilandie z animatorji ... same lepe reči, ena lepša od druge. In kako bi vse to zamenjal z računalnikom?

Biti kristjan je biti poslan. Vzet od nekje, iz varnega zavetja, kjer si misliš, da je tvoja bodočnost, tvoja sreča in vse, kar ti je namenjeno. Kar si misliš, da ti je namenjeno. Brez velikih naporov, brez hudih križev. A biti kristjan je biti poslan. Biti na poti, vedno na poti, ne mirovati, ne segniti. V tem je takšna težava ... in takšna lepota tega poklica. Nikdar ne veš, kaj ti prinese naslednje jutro. In vendar je tako lepo videti naslednji sončni vzhod. Na poti. Ker si poslan. Biti poslan je strašanska odgovornost. Težka kot prihodnost ljudi, ki jim prinašaš sporočilo. Ker je tudi od tebe odvisno, kakšna bo. In ker si kot »poslani« tisti »nekaj«, kar bo preokrenilo njihovo življenje. Zagotovo. Tudi če te ne bodo sprejeli. Takšna teža na preprostem imenu »kristjan«. Zato je povsem dovolj na pot vzeti samo to. Samo to, kar si. Ne denarja, ne torbe, ne hrane ... Nič. Kajti še tega, kar je, človek ne zmore nositi, kako bi mogel sebe obtežiti še z nepomembnostmi, ki jih ljudje, ki j